Kristian Žarn je leta 2019 prejel fakultetno Prešernovo nagrado za svoje magistrsko delo »Gradnja 3D modelov predmetov iz barvnih slik z načrtovanjem najboljšega naslednjega pogleda«, ki jo je izdelal pod mentorstvom izr. prof. dr. Danijela Skočaja. Računalničar je želel postati že na začetku osnovne šole, čeprav si takrat še ni dobro predstavljal, kaj takšno delo zajema. Z leti in študijem pa se je njegovo zanimanje samo še stopnjevalo. Po dodiplomskem in magistrskem študiju računalništva in informatike je dobil službo v raziskovalnem oddelku računalniškega podjetja.

Zakaj si se po srednji šoli odločil za študij računalništva?

Računalništvo je edini poklic, o katerem sem razmišljal že kot otrok, zato je bila odločitev zelo preprosta. Programirati sem se sicer naučil šele v srednji šoli. Tu je pripomoglo to, da sem obiskoval tehniško gimnazijo, poleg tega pa sem se učil še iz nekaj dodatnih knjig in učbenikov. Želel sem le, da bi moje delo vsebovalo čim več programiranja, konkretne želje za prihodnost pa nisem imel. Zavedal sem se tudi, da računalništvo zajema številna področja, zato sem najprej želel izvedeti, kakšne so možnosti.

Kaj ti je najbolj všeč pri študiju na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI)?

Študij na FRI-ju je bil zelo zanimiv. Na prvi stopnji sem pridobil predvsem dober pregled in podlago, znanje pa sem poglobil na magistrskem študiju. Tu sem največ predmetov izbral na področju računalniškega vida, umetne inteligence in matematike. Všeč mi je, da imajo študentje višjih letnikov bolj proste roke in več svobode pri izbiri projektov in preizkušanju lastnih idej, pa tudi pri ocenah ima pogosto večjo težo praktični del kot teorija. Poleg študijskih obveznosti sem imel možnost delati na raznih plačanih študentskih projektih. Takšne izkušnje so mi prišle prav tudi pri iskanju prve zaposlitve.

V letu 2019 si prejel fakultetno Prešernovo nagrado za delo z naslovom »Gradnja 3D modelov predmetov iz barvnih slik z načrtovanjem najboljšega naslednjega pogleda«. Nam lahko pojasniš, kaj si raziskoval in zakaj si se lotil prav te teme?

Gradnja 3D modelov iz barvnih slik pomeni, da nek resničen predmet večkrat slikamo (npr. s telefonom) z različnih pogledov, algoritem pa nato na podlagi slik pridobi njegovo 3D obliko in izdela računalniški model. Ta del moje teme je v literaturi že dobro raziskan. V svojem delu sem se osredotočil na nekoliko manj raziskano načrtovanje naslednjega pogleda. To pomeni, da postavitev kamere pri gradnji modela namesto človeka izbira algoritem. Na ta način lahko postopek optimiziramo, odprejo pa se tudi možnosti za avtonomno gradnjo modelov z roboti. Z gradnjo 3D modelov sem se ukvarjal že v diplomskem delu in na nekaterih študentskih projektih. Tako sem tudi dobil idejo za to temo. Moje zanimanje za sorodno področje pa sega še dlje nazaj. Že v srednji šoli sem se namreč amatersko ukvarjal s tistim bolj klasičnim »ročnim« 3D modeliranjem (npr. Autodesk 3ds Max).

Kaj so najbolj zanimivi zaključki tvoje raziskave? Kako bi lahko bili ali so že uporabni v praksi?

Prvi prispevek je bolj zanimiv z inženirskega vidika. Znane postopke in algoritme sem združil v eni rešitvi, ki podpira celoten proces gradnje 3D modelov. Razvita programska oprema je prosto dostopna na GitHub-u. To programsko opremo sem nato uporabil pri naslednjemu prispevku, ki pa je zanimivejši z akademskega vidika. Razvil sem novo metodo za načrtovanje naslednjega pogleda.

Kaj si želiš početi po študiju?

Upam, da bom lahko delal na zanimivih in praktičnih problemih. Glavni cilj pa še vedno ostaja izboljšati znanje in se naučiti kaj novega.

Imaš nasvet za dijake in dijakinje, ki se vpisujejo na fakulteto?

Predlagal bi jim, da o svoji karieri začnejo razmišljati že med študijem in se poizkusijo usmeriti na področja, ki jim bodo koristila pri zaposlitvi na želenem področju in pri ostalih ciljih, ki jih želijo doseči.