Petar Vračar je asistent in raziskovalec na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Pred kratkim je zagovarjal svojo doktorsko disertacijo, v kateri je analiziral, kako priti do programa za simuliranje poljubne športne tekme, s katerim bi trenerjem olajšali delo pri pripravi na naslednjo tekmo.

Z njim smo spregovorili o doktorskem študiju in o njegovem delu na splošno. 

1.Pravkar ste uspešno zaključili doktorski študij na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, pred vpisom na tretjo stopnjo pa ste delali tudi v industriji. Kaj vas je prepričalo, da ste se vrnili na fakulteto? Kako vam izkušnja iz industrije pomaga pri vašem trenutnem delu?

Delo v gospodarstvu vsekakor prinaša vrsto izzivov in ponuja možnosti za izpopolnjevanje znanja ter veščin. Razvoj komercialne programske opreme je timsko delo in zahteva izdelavo trdožive, nadgradljive in prenosljive kode. Po mojih izkušnjah pa delo v industriji sčasoma postane monotono. Skladno z življenjskim ciklom programske opreme se namreč izkaže, da je razvoja (zanimivi del) čedalje manj, vzdrževanja (manj zanimivi del) pa čedalje več. V industriji, žal, tudi največkrat rešuješ probleme, ki so zanimivi drugim - na primer naročnikom projekta ali potencialnim kupcem, kar ne sovpada nujno s tvojimi željami in interesi.

Delo raziskovalca po drugi strani ponuja možnosti, da se ukvarjaš s stvarmi, ki te dejansko zanimajo ter sam izbiraš poti in načine, kako se jih boš lotil. Ta svoboda pri delu, možnost potešitve raziskovalne radovednosti, se mi zdi največja in ključna razlika, ki me je pripeljala nazaj na Fakulteto. Kot asistent poskušam na študente prenesti svoje znanje, kar mi prav tako prinaša zadovoljstvo.

2.Kakšna je vaša izkušnja doktorskega študenta? Kako se med seboj razlikujeta študij na dodiplomski in magistrski ravni?

Dodiplomski študij je namenjen pridobivanju temeljnih znanj, ponuja torej širino pogleda na računalništvo. Po drugi strani pa je na višjih stopnjah osnovna ideja poglobiti se v področja, ki te najbolj zanimajo, ob tem je tudi večji poudarek na samostojnem raziskovalnem delu.

3.Naslov vaše doktorske disertacije je Analiza poteka markovskih procesov pri modeliranju tekem v športnih igrah. Kako so rezultati vašega dela uporabni v športu in na morebitnih drugih področjih?

Gre za problem generiranja verige dogodkov na hipotetični tekmi med podanima nasprotnikoma. Potek tekme ni popolnoma naključen, ampak je posledica pravil igre in zmogljivosti tekmovalcev na igrišču. Iz te ugotovitve se je oblikovala tudi osnovna tema disertacije - kako avtomatsko, samo na podlagi opazovanja zaporedja dogodkov na dejanskih tekmah, izluščiti dejavnike, ki vplivajo na potek dogodkov in priti do programa za simuliranje poljubne tekme. Končna vizija je, da bi neko izpopolnjeno različico takega simulatorja uporabili kot jedro ekspertnega sistema, ki bi pomagal trenerjem pri pripravi ekipe za naslednjo tekmo. Seveda pa je potrebno še veliko dela, preden pridemo do tega cilja.

4.Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Dokončanje študija ni zaključni korak, je samo vmesna točka na neskončni poti izpopolnjevanja svojega znanja. Še vedno je veliko stvari, ki se jih želim naučiti in veliko problemov, ki bi jih želel rešiti.

Kar se mojega raziskovalnega dela tiče, pa je naslednji korak vključitev prostorsko-časovnih podatkov o gibanju igralcev in žoge na igrišču. Na ta način bomo modeliranje prenesli na nivo posameznih igralcev in se tako še za en korak približali zastavljenemu cilju.

Vabljeni na vpis na Doktorski študijski program, kamor se lahko prijavite do 2. junija 2017. Prijavite se prek spletnega portala eVš.