O trajnostnih vidikih digitalizacije, ki je pomemben dejavnik pri porabi energetskih virov in surovin, je v marčevskem uvodniku e-univerzitetnika Univerze v Ljubljani pisala dekanja Fakultete za računalništvo in informatiko izr. prof. dr. Mojca Ciglarič. Vabljeni k branju.

Na Fakulteti za računalništvo in informatiko smo v okviru projekta ULTRA začeli izvajati tri predmete, povezane s trajnostjo in računalništvom. Zanimivo je, da to med pedagogi sprva ni poželo prav velikega odobravanja, saj je bilo razširjeno mišljenje, da spopadanje s trajnostnimi izzivi ni naloga računalničarjev, ampak biologov in klimatologov. Dva izmed omenjenih novih predmetov sta strokovna in učita študente, kako programirati in kako graditi velike infrastrukture - na primer podatkovne centre, oboje z zavedanjem o porabi energije. Tretji predmet pa gre bolj v širino in je namenjen interdisciplinarnemu povezovanju študentov vseh fakultet in ozaveščanju o posledicah masovne digitalizacije, ki se dogaja pred našimi očmi.

V svetu že kako desetletje velja soglasje glede tega, kaj pomeni trajnostno ravnanje: človeštvo lahko porablja le toliko naravnih virov, kot jih je planet sposoben regenerirati. Torej skrbimo (oziroma morali bi skrbeti), da bodo naslednje generacije lahko porabljale naravne vire v enaki količini in kakovosti kot mi sedaj. Splošno sprejeto je tudi zavedanje, da na vire ne moremo gledati le ozko biološko, ampak širše, tudi družbeno in ekonomsko. Unesco je strnil potrebna ravnanja za celosten trajnostni razvoj planeta v 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki bi jih moral poznati vsak zemljan.

Odgovorna raba virov

Digitalizacije in informacijskih tehnologij se v smislu trajnosti najbolj tiče cilj »odgovorna proizvodnja in poraba virov«. Poglejmo si nekaj izzivov:

• Kako pogosto se menja mobilne telefone, čeprav je stari še dovolj dober? Podobno velja za računalnike - tudi v poslovnem okolju, in tudi za ostale mobilne in pametne naprave (tablice, pametne ure, predvajalnike glasbe ...).
• Proizvajalci načrtujejo naprave tako, da jih je težko popravljati, težko menjati baterije, in da namerno po nekaj letih zastarijo. Podpora (zlasti varnostno posodabljanje operacijskega sistema) je na voljo le nekaj let. Ciljajo tudi na človeško nečimrnost, ko želimo imeti najboljši, najzmogljivejši, najlepši in najnovejši model. Ponudniki naprav pa nesorazmerno poudarjajo prednosti novih modelov. Vse skupaj koristi proizvajalcem mnogo bolj kot uporabnikom, globalno gledano pa generiramo letno že samo z zavrženimi mobilnimi napravami 10–12 milijonov ton elektronskih odpadkov. Za občutek: če bi jih naložili na velike 40-tonske tovornjake, bi njihova kolona segala od Ljubljane do Dubaja.
• Hiter napredek tehnologije pri grafičnih procesnih enotah in skokovit razvoj umetne inteligence zahtevata vedno močnejše in zmogljivejše strežnike v vedno večjem številu. Podatkovni centri rastejo preko vseh meja in čeprav je tehnologija vedno bolj učinkovita, skupna svetovna poraba elektrike samo v podatkovnih centrih trenutno znaša okrog 2 % vse svetovno proizvedene električne energije. Če temu prištejemo še porabo 5–6 milijard mobilnih telefonov in vseh drugih uporabniških naprav, računalnikov in tablic, je sektor ICT trenutno odgovoren za porabo več kot 5 % svetovne energije! To je približno enaka količina energije, kot jo letno porabi ves svetovni letalski promet. V nekaterih državah se ta odstotek približuje 20 % in elektroenergetska omrežja že delujejo na robu svojih zmogljivosti, kar pomeni pogoste in dlje časa trajajoče mrke v primeru nepredvidenih dogodkov.
• Svetovna industrija čipov je koncentrirana le na nekaj geografskih področjih (npr. Tajvan). Za proizvodnjo so potrebne ogromne količine čiste pitne vode in ravno področja z največ tovarnami pitne vode nimajo na pretek. V sušnih obdobjih lokalni prebivalci že čutijo pomanjkanje in strah, kaj bo v prihodnosti, saj proizvajalci masovno širijo svoje kapacitete, kar pomeni tudi bistveno višje zahteve po vodi. Povprečna tovarna čipov dnevno porabi približno toliko pitne vode kot cela Ljubljana.
• Tudi veliki podatkovni centri so zelo veliki porabniki čiste vode, saj jo potrebujejo za ohlajanje strojne opreme. Najučinkovitejše ohlajanje je z izhlapevanjem vode, zato te vode ni možno ponovno uporabiti za ohlajanje ali prečistiti in uporabiti npr. za zalivanje, saj je ni več. Za svetovne razmere povprečno velik podatkovni center dnevno porabi približno toliko vode kot celo Celje.

Iluzija digitalne hrambe v oblakih

Vedno bolj pa se sliši tudi opozorila o veliki količini digitalnih odpadkov – to so podatki, ki so shranjeni največkrat nekje v oblakih in jih nikoli nihče ne bo uporabil. Že sama beseda oblak zbuja iluzijo nematerialnosti, ta pa se še krepi s pozivi o okoljski prijaznosti (zgolj) digitalne hrambe podatkov ter s poslovnim modelom velikih ponudnikov oblakov, ki nekatere storitve ponujajo brezplačno ali izjemno poceni. Storitve seveda plačamo z ogledom oglasnih sporočil, oblaki pa niso »v oblakih«, ampak tečejo na tisočih in tisočih popolnoma materialnih strežnikov. Iluziji nematerialnosti se tako pridružita še iluzija brezplačnosti in iluzija neskončnosti, ko je videti, da nam pomnilnega prostora in procesorskih virov v oblaku ne bo nikoli zmanjkalo.

Uporabniki pod vplivom teh iluzij shranjujemo več in več podatkov zgolj zato, ker jih lahko. Za vsak primer. Ker se ne moremo odločiti, ali bomo katero od tistih tristopetinpetdeset fotografij z včerajšnjega izleta v živalski vrt morda kdaj še vseeno hoteli komu pokazati.

Tudi v poslovnem svetu srečamo podobno razmišljanje. Ker so oblaki neskončni, lahko vanje shranimo prav vse. Ni več treba brisati starih varnostnih kopij, ni treba brisati podatkov ali jih stiskati, da naredimo prostor za nove. Ni se treba odločati o tem, kaj zadržati in kaj zavreči – ljudje se vedno težje odločamo. Lahko hranimo zastarele aplikacije, odvečne podatke, neuporabne aplikacije, slabe fotografije in tako naprej.  Ne opazimo pa, da se tako fokus počasi prenaša s kakovosti in uporabnosti podatkov na njihovo količino.

Poslovni model velikih oblakov tako z vsemi tremi omenjenimi iluzijami izkorišča kompleksne psihološke mehanizme in spodbuja neodločnost, izogibanje odgovornosti in strah pred izgubo podatkov in pred tem, da bom z brisanjem zamudili kaj zelo pomembnega. In tako oblaki pridobijo še več uporabnikov in še več podatkov.

Naj povzamem. Kaj torej spodbuja digitalne odpadke?

• Razpoložljivost virov (procesiranja, hranjenja podatkov),
• iluzija neskončnosti, nematerialnosti in brezplačnosti,
• tehnično ni težko hraniti ogromne količine podatkov.

In kaj lahko storimo?

Potreben je miselni, organizacijski in regulatorni premik, ki nas bo spodbudil v smeri, da hranimo čim manj, vendar še vedno dovolj podatkov. Potrebno je upravljanje življenjskega cikla podatkov, kjer se krog zaključi z umiranjem, torej z namernim in zavestnim, vnaprej določenim brisanjem podatkov. Sliši se preprosto.